Dr. Jožef Krajnc

Podrobnosti

Kategorija: Znane osebnosti

Zadnja posodobitev: torek, 30 januar 2024 12:13

Objavljeno: torek, 09 februar 2021 10:04

Napisal: Vera Pogačar

Ogledov: 2825

V Škalah, natančneje v stari hiši na Strževi domačiji, ki je stala v bližini sedanjega hleva, se je 17. februarja 1821 rodil Jožef Krajnc. Bil je prvi otrok premožnega in pobožnega kmeta Jožefa Krajnca in njegove žene Jere (rojene Jan).  Šolo je obiskoval v Škalah, pol ure hoda od doma. Učitelj Josef Wegund (Jožef Vegund) je opazil dečkove nadpovprečne sposobnosti ter pregovoril starše, da so poskrbeli za njegovo nadaljnje šolanje.

Tako je Jožef Krajnc, željan znanja, še pred dopolnjenim dvanajstim letom odšel v svet, najprej v Celje, nato pa v Gradec (Graz), kjer je leta 1842 pridobil doktorat iz filozofije. Oče mu je kmalu umrl in od takrat se je preživljal sam. Med drugim je bil v letih 1842-1848 vzgojitelj sina veleposestnika Kodoliča (Kodolitsch) in je menjaje živel v Gornji Radgoni in Gradcu.  

Leta 1848 je bil v slovenjgraškem okraju izvoljen za poslanca v dunajskem državnem zboru, kjer se je močno zavzemal za Slovenijo in za pravice kmetov. A mu je okrožnica, ki jo je dal tiskati svojim rojakom takoj po sprejemu sklepa o odpravi podložnosti, povzročila številne nevšečnosti v njegovi pravniški karieri in ga za vedno odvrnila od ukvarjanja s politiko. Tudi svoj rojstni kraj je le še redko obiskal, saj se je s tem pismom zameril lokalni duhovščini in graščakom.

2. avgusta 1849 je bil Jožef Krajnc promoviran v doktorja prava, konec istega leta pa imenovan za docenta za avstrijsko državljansko in kazensko pravo v Gradcu. Dr. Jožef Krajnc je bil prvi Slovenec, ki je na vseučilišču predaval pravne predmete v slovenščini. Oral je ledino in je tudi sam opravil popoln prevod avstrijskega državljanskega zakonika v slovenščino, ki je predstavljal podlago za kasnejša pravna dela v domačem jeziku.

Leta 1855 je bil imenovan za profesorja avstrijskega civilnega, trgovinskega in meničnega prava na pravni akademiji v Sibinju (Sibiu, Romunija), kjer je ostal vse do leta 1871. Sledila je premestitev v Innsbruck, kjer je odpredaval dva semestra, od tam pa na pravno fakulteto Karlove univerze v Pragi.  Tam je zadnja leta svojega življenja predaval avstrijsko civilno in rudarsko pravo. 22. februarja 1875 je v Pragi umrl za uremijo.

Dr. Jožef Krajnc, (tudi Josip ali Jozef, po priimku tudi Kranjc, Kranjec ali Krainz) velja za najpomembnejšega slovenskega jurista v 19. stoletju in po nam znanih podatkih za enega najbolj izobraženih in v svoji stroki uspešnih ljudi, rojenih v Škalah.

Dr. Jožef Krajnc je v ožjih strokovnih krogih in med svojimi študenti veljal za velikega učenjaka in izvrstnega profesorja. Za časa svojega življenja ni objavil veliko razprav. Svojemu prijatelju, profesorju Leopoldu Pfaffu, je ob smrti zapustil obsežne rokopise predavanj in del, ki jih je nameraval objaviti, a ga je smrt prehitela.

Šele leta 1885, 10 let po Krajnčevi smrti, je izšel splošni del avstrijskega civilnopravnega zakonika, delo, ki ga je Leopold Pfaff iz pietete do svojega prijatelja učenjaka pripisal Krajncu, čeprav je imel sam veliko dela z urejanjem in dopolnjevanjem gradiva: System des österreichischen allgemeinen Privatrechts (Grundriss und Ausführungen) von dr. Josef Krainz, ordentl. Professor der Rechte in Prag. Aus dessen Nachlass herausgegeben und redigirt von Prof. dr. L. Pfaff.

To delo, kasneje večkrat dopolnjeno s strani Leopolda Pfaffa in Armina Ehrenzweiga, predstavlja temelj modernega avstrijskega civilnega prava. Krajncu je prineslo veliko posmrtno slavo in mednarodni ugled.

Zaradi pozornosti, ki jo je svet namenil dr. Jožefu Krajncu ob izidu tega dela, se je zanj začela zanimati tudi slovenska javnost. Istega leta (1885) je o njem izšel obširen članek v časopisu Slovan, a je trajalo kar petnajst let, da so ga priznali in povzdignili tudi v domačem kraju. V zvonik škalske cerkve svetega Jurija je bila vzidana spominska plošča z napisom:

 Velika slovesnost ob odkritju spominske plošče je potekala 2. septembra 1900 na sejmišču pred cerkvijo svetega Jurija v Škalah in se nadaljevala s koncertom v hotelu Avstrija v Šoštanju.

Ko se je cerkev sv. Jurija porušila, je izginila tudi spominska plošča.

Pri Strževi domačiji v Škalah je ob 200. obletnici rojstva dr. Jožefa Krajnca postavljeno novo obeležje.

Njegov doprsni kip stoji tudi na Pravni fakulteti v Mariboru (delo kiparja Viktorja Gojkoviča).

Viri:

• Slovan, letnik 2, številke 19-24, leto 1885 (1. 10.-15. 12.)
• Slovenec, politični list za slovenski narod, letnik 28, številka 204, 6. 9. 1900.
• portret dr. Jožefa Krajnca: NUK, P II 32483

Pripravila Vera Pogačar

Kje so Škale

Podrobnosti

Kategorija: Škale nekoč in danes

Zadnja posodobitev: torek, 09 februar 2021 07:55

Objavljeno: četrtek, 03 september 2009 16:34

Ogledov: 5123

Škale v preteklosti in v senci razvoja Šaleške doline v 20. stoletju

Podrobnosti

Kategorija: Škale nekoč in danes

Zadnja posodobitev: torek, 09 februar 2021 07:54

Objavljeno: četrtek, 03 september 2009 16:34

Ogledov: 6743

Škale v preteklosti in v senci razvoja Šaleške doline v 20. stoletju

Škale so postale leta 955 sedež pražupnije ter ostale najpomembnejše naselje v dolini vse do vzpona Šoštanja konec 18. stoletja, kateremu je primat po drugi svetovni vojni prevzelo Velenje. Zgodovinski viri navajajo, da je bila konec 10. ali v začetku 11. stoletja v Škalah posvečena cerkev Svetega Jurija, ki je bila sploh prva cerkev v dolini. Stala je na Škalskem griču, okrog nje pa se je razvil mogočni center Škal, t.i. »sejmišče«. Zgradba je bila v osnovi gotska, zadnjo podobo pa je dobila v začetku 18. stoletja, ko je bila barokizirana. Dva od petih oltarjev je izdelal znani celjski kipar Ferdinand Gallo, oltarne podobe v cerkvi pa so bile delo slikarja Janeza Andreja Straussa in Slovenj Gradca (Hudales,1999).
Pomembnost je kraju pridalo še turnsko posestvo s cca 170 ha. V vasi so v začetku 20. stoletja delovali številni obrtniki. Prebivalci so se ukvarjali predvsem s kmetijstvom, vinogradništvom, prevozništvom in drugo obrtjo.

Konec 19. stoletja so bila v Šaleški dolini, tudi pod Škalskim gričem in v njegovi bližini, najdena bogata nahajališča lignita in s tem se je začelo razvijati premogovništvo. Eksploatacija premoga je bila zelo intenzivna med vojno in je strmo rasla še dolga leta po njej. Prvo naselje v Šaleški dolini, ki se je zaradi tega ugreznilo, so bile prav Škale. Središče Škal, imenovano tudi »sejmišče«, s tisoč let staro cerkvijo Svetega Jurija in župniščem, šolskima stavbama, stavbo občine, trgovino in gostilno, društvenim domom ter pokopališčem se je sesedlo samo vase in zalila ga je voda. To se je zgodilo leta 1951. S tem je kraj izgubil upravno, kulturno in ekonomsko osnovo, ki mu je dajala veljavo v dolini.

V naslednjih desetletjih je bil sicer del objektov nadomeščen z novimi, a ti se tako arhitekturno kot funkcionalno ne morejo primerjati z nekdanjim sejmiščem, njihova teritorialna razporeditev pa tudi ne daje občutka, da gre za središče naselja.

Škale so zaradi pogrezanja tal poleg središča in vse infrastrukture izgubile tudi velik delež kmetijskih površin. Preseljenih je bilo veliko prebivalcev, deloma v druge kraje, deloma pa na rob pridobivalnega prostora. Prekinjene so bile tudi prometne povezave, na pošteno nadomestno cesto v zameno za nekdanjo povezovalno cesto z Velenjem pa kraj čaka že več kot 30 let. Na ugrezninsko območje, ki ni bilo primerno za nobeno dejavnost, so se dolga leta odlagali odpadki iz cele doline, vas pa je bila tudi nadpovprečno izpostavljene emisijam iz Termoelektrarne Šoštanj.

V zadnjih letih se je kakovost zraka bistveno izboljšala, rekultivirane površine ob Velenjskem in Škalskem jezeru pa so na lepem postale idiličen kraj in tudi priljubljeno rekreacijsko območje številnih Velenjčanov in turistov.

Sejmišče in cerkev Sv. Jurija

Podrobnosti

Kategorija: Škale nekoč in danes

Zadnja posodobitev: torek, 09 februar 2021 07:55

Objavljeno: petek, 11 september 2009 12:41

Napisal: Vida in Dolfe Lipnik

Ogledov: 14763

Škale - »sejmišče«

Škale so bile upravno, kulturno, predvsem pa versko središče Šaleške doline vse do sredine 18.stoletja, ko se je močno razvil Šoštanj. Na Škalskem griču je stala mogočna cerkev Svetega Jurija, ki je vse od konca 10.stoletja obvladovala dolino. Okrog nje so skozi stoletja zrasle stavbe in v prvi polovici 20. stoletja so skupaj s cerkvijo obdajale velik odprt prostor, imenovan »sejmišče«. Ob cerkvi je stalo župnišče, nasproti nje pa občinska stavba in dve šolski poslopji. Na severni strani je sejmišče zapirala malo nižja stavba, v kateri sta bili trgovina in gostilna, proti jugu pa je vodila pot mimo mogočnih topolov do pokopališča, ob katerem je stala tudi mrliška vežica. Pod cerkvijo, na zahodnem pobočju Škalskega griča, v smeri proti Pleterjam, sta stali še dve večji stavbi: društveni dom in t.i. »pajštva« (kašča). Na Škalski grič so vodile poti iz Plešivca, Škal, Podlubele, Lažoš, Hrastovca, Turna, Velenja, Pesja, Družmirja in Gaberk. Ob večjih cerkvenih praznikih je cela dolina romala proti cerkvi Svetega Jurija, kamor jo je vabilo zvonjenje petih zvonov. Za bogoslužje so služile tudi tri kapele, ki so takrat stale na Škalskem griču: Janova, kapela Svete Eme ter kapela v sklopu cerkve.

Prostor med zgradbami so ob nedeljah po glavni maši zapolnili ljudje, ker jim je tam župan ali občinski tajnik prebral pomembna obvestila. Ob večjih praznikih pa so prodajalci postavili številne stojnice in ta prostor res spremenili v sejmišče, kjer je bilo mogoče kupiti vse, kar je bilo značilno za tisti čas.

Sredi tega sejmišča je stala mogočna lipa, ob njej pa je bil globok vodnjak s pitno vodo. Omeniti moramo tudi vrtno utico pred župniščem, predvsem zato, ker so bile vse stene oblepljene z dopisnimi razglednicami, ki so jih na župnijski urad pošiljali odsotni farani že med prvo svetovno vojno. Morda je kako razglednico »rešil« kak posameznik, utice »pa ni bilo škoda« , ker se je v neposredni bližini podiralo tudi župnišče in cerkev. 

Cerkev Sv. Jurija

Cerkev Svetega Jurija je bila prva cerkev v Šaleški dolini. Posvečena je bila konec 10. oziroma v začetku 11.stoletja. Zgradba je bila v osnovi gotska, zadnjo podobo pa je dobila v začetki 18. stoletja, ko je bila barokizirana. Dva od petih oltarjev je izdelal znani celjski kipar Ferdinand Gallo, oltarne podobe v cerkvi pa so bile delo slikarja Janeza Andreja Straussa iz Slovenj Gradca (povzeto po Hudales J., Šaleška dolina v 18. in 19. stoletju,1999).

 Cerkev Svetega Jurija je bila skupaj s Škalskim gričem prva žrtev ugrezanja tal zaradi izkopavanja premoga v Šaleški dolini. Najprej je padel obokan , s freskami bogato obložen strop, nato pa stena za steno. Najdlje je zdržal zvonik, ki se je sicer močno nagnil, vendar še dolgo kot prst kazal v nebo nad škalskimi razvalinami. Ker je postal »življenjsko nevaren« za domačine in »psihološko breme« za krivce, so ga leta 1951 razstrelili.

 Delavci rudniškega zunanjega obrata so sicer reševali mogočne orgle, jih razdrli in zložili pod kozolec, po več letih pa je bilo ugotovljeno, da sta uporabni samo še dve piščali.

Večina dragocenih podob, kipov in arhitekturnih mojstrovin je bila uničena. Kar se je ohranilo, pa se je preselilo v druge cerkve po dolini ali v muzej na Velenjskem gradu. V Škale sta se po dolgih letih vrnila le dva zvonova in kip Svetega Jožefa z detetom.

Pisni viri:

1. Hudales, J., Kljajič, D., Ravnikar, T., 1990. Šaleška dolina v XIX. in XX. stoletju: raziskovalna naloga. Velenje, Kulturni center »Ivan Napotnik«-Muzej, Občinska raziskovalna skupnost Velenje, 257 str.
2. Hudales, J. 1999. Šaleška dolina v 18. in 19. stoletju. V: Velenje.Razprave o zgodovini mesta in okolice. Velenje, Mestna občina Velenje, str. 243-302
3. Kljajič, D.,2001. Kratek pregled razvoja Velenja po letu 1945. V: Velenje. Zbornik raziskovalnega tabora 1999/2000. Velenje, Inštitut za ekološke raziskave ERICo Velenje, str. 14-19.
4. Poles R. et al, 1998. Sakralna dediščina Šaleške doline. Velenje, Pozoj, 812 str.
5. Ravnikar, T., 1989. Škale:zbornik. Zbirka Šaleški razgledi 3. Titovo Velenje, Kulturni center Ivan Napotnik, 125 str.

Anton Aškerc

Podrobnosti

Kategorija: Znane osebnosti

Zadnja posodobitev: torek, 09 februar 2021 10:16

Objavljeno: petek, 09 oktober 2009 14:49

Napisal: Eva Kumer

Ogledov: 15687

Anton Aškerc
(1856-1912)

Ponosni smo na to, da je v Škalah služboval tudi pesnik Anton Aškerc.

Rodil se je leta 1856 v Globokem v revni družini, kjer je mati umrla, ko mu je bilo komaj 12 let. Po končani maturi se je šolal na semenišču v Mariboru in postal kaplan. Že kot bogoslovec se je razvijal v svobodomisleca, vse bolj je dvomil o verskih dogmah. Strastno je prebiral knjige o drugih verstvih, zato je prihajal v navzkrižja s svojim poklicem in predstavniki krščanske vere. Poklic kaplana je opravljal bolj po sili, večkrat je zamudil, njegove maše so bile sila kratke. Posledično so ga prestavljali iz ene župnije v drugo in tako je prišel tudi v Škale. V Škalah je kaplanoval v letih od 1894 do 1898. Poučeval je verouk tako v Škalah kot tudi v Plešivcu. V času svoje službe v Škalah je izdal svojo pesniško zbirko Lirske in epske poezije. Močno je čutil z rudarji in bil zelo pretresen nad bedo in trpljenjem njihovih družin. Svoja občutenja je opisal v socialno-kritični pesmi Delavčeva pesem o premogu. Škale so bile zadnja fara na njegovih kazenskih prestavitvah po Sloveniji, od tu je šel v Ljubljano in do predčasne upokojitve opravljal delo mestnega arhivarja. Umrl je leta 1912 in je pokopan na Navju, starem ljubljanskem pokopališču.  

» Truplo tvoje čas strohni v gomili,
ali čaša tvojih del ostane!
Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
s pitjem njenim bode se napajal -
v delih svojih živel sam boš večno!"
(iz Anton Aškerc, Čaša nesmrtnosti)